Črna – kjer se svet začne

Danes sem dobil v roke tale zapis za objavo v nekem drugem mediju in ker mi je bil všeč ga posredujem tudi tukaj.

Iz Črne na Koroškem za vsakogar nekaj

Črna na Koroškem.
Ena mala, po marsičem pa velika, svetovljanska gorska vasica sredi dežele Kralja Matjaža je svetovno znana po  svojih ustvarjalnih ljudeh vseh vrst in po čudoviti pokrajini in še bolj skrivnostnim podzemljem  v gori Peci.
Rudnik, svinec, minerali, temno zeleni lesovi, skale, kašče, grabni, mlini, žage, gostilne, cerkve in snežni gradovi.
In baje v teh krajih po pripovedovanjih domačinov, bajk in mitov živijo tudi jamski škratje, jagebabe,  gozdni možje, Kralj Matjaž in še marsikdo. Knapi, holcarji, veliki kmetje, mali  bajtarji, pa tudi svetovno znani športniki- Pudgarji, Lačnova, Kunc, Pušnikova, zlata Tina. Kmečki godci, pevski zbori, igralske skupine, vsestranski Drago Miloševič, aforist Brumen, slikar Fužir, pesnica Repanškova, Mrdavšič, najboljši slovenski country muzikant Milan Pečovnik – Pidži. In še mnogi drugi.
To je Črna in to so Črnjani.
Danes pa je z nami še en znan Helenčan in Črnjan, mož častitljivih let ampak še zmeraj živahnega, bistrega, ustvarjalnega duha in telesa. Umetnik Milan Pečovnik starejši. Od malih nog športnik, planinec, kegljač in že vso življenje povezan z rudnikom in rudarstvom.
V Galeriji dr. Staneta Strnada pa se nam predstavlja kot slikar, predvsem s Koroško pokrajino in čudovitimi tihožitij rož, ki so ga spremljale po njegovih gorskih in smučarskih poteh.
S slikarstvom se je resneje začel ukvarjati po upokojitvi. Njegova slikarska dela izpovedujejo in  pripovedujejo njegovo življenjsko zgodbo dveh svetov od otroštva do danes. Od sonca obsijanih pokrajin in rož do medlega sija karbidovk, s katerimi je pod zemljo odkrival čarobno skrivnostni svet mineralov, fosilov in kamnin.
Ves ta svet upodablja na platnih, izpoveduje, se izraža s čudovitimi igrami teme, svetlobe, barv, likov in črt.
Odkriva jih vsem, ki nam ni bilo dano pokukati, videti in doživeti.
Njegove stvaritve srečamo na različnih samostojnih in skupnih razstavah, domovanjih in še marsikje.
Obnavljal je tudi freske, izdal koledar z rudarskimi motivi, nenazadnje pa tudi napisal knjigo o svojemu rojstnemu kraju ”Helena nekoč in danes”.
Marsikdo ga danes sprašuje, zakaj se je posvetil pokrajinam, skoraj pa pozabil na skrivnostni, včasih pravljični svet podzemlja Pece.
Vsaka naslikana slika je pot do naslednje slike in upamo, da bomo morda spet ugledali njegov prečudoviti svet mineralov, fosilov, kamnin, jamskih škratov in vseh pravljičnih bitij, ki jih menda vidijo in poznajo njihove skrivnosti samo stari rudarji.
Pa še nekaj.
Kralj Matjaž, če imaš v svojem kraljestvu še kaj besede, prišepni  umetniku, slikarju Milanu, naj na svoja platna  lepih pokrajin in tihožitij naslika še kdaj kaj iz tega pravljično pripovedno polnega skrivnostnega sveta podzemlja, ki se skriva pod legendarno in mistično goro Peco.
Kašča, 6. april 2011                              Janko Čeru

Ko gledam informativne oddaje na televiziji, ali pa iščem informacije po internetu, me vsepovsod zasipljejo s podatki o koruptivnosti in “pokvarjenosti” naših veljakov in to kar na vseh rangih od najnižjih pa tja do najvišjih. Neko mnenje, ki ni vedno najboljše, pa si človek ustvari tudi sam.
Zato sem bil še toliko bolj presenečen, ko sem dobil pismo, v katerem se mi, sedaj že skoraj bivši župan g. Švab zahvaljuje za sodelovanje, za čas njegovega osemletnega županovanja in celo pozve k nadaljnemu sodelovanju, kljub temu, da ne bo več župan. To je lep dokaz, da mu ni bil pomemben samo županski stolček, ampak prihodnost kraja. Že to, da se sedaj, ko so volitve mimo in nas ne potrebuje kot volilce, imensko spomni na ljudi, ki so nekje čisto na koncu dolge verige je pohvalno. Potrudi se celo vsako zahvalo lastnoročno podpisat.
Ko ta papir držim v rokah se spomnim, koliko je bilo v času njegovega županovanja narejenega in kdo od nas se mu je za trud zahvalil, če odštejem ožji krog prijateljev, najbrž redki ali pa nihče. Upam, da takšni ljudje niso neka izjema, ki potrjujejo pravilo, ampak svetla zvezda med politiki, ki se nas malih ljudi sponmijo tudi po volitvah. Hvala, za ves trud v preteklih letih.

Ko je človek enkrat bolj v letih, pravijo da mu začne iti na otročje. Bo najbrž kar držalo. Danes sem obiskal škratkovo deželo v Slovenj Gradcu in ne boste verjeli, počutil sem se prav prijetno in zdelo se mi je zanimivo. Po lepi panoramski cesti, sem se pripeljal do velikega parkirišča, kjer je bilo dovolj prostora, saj je bil na voljo za parkiranje kar cel hrib. Po krajšem pešačenju pa “gmajna” kjer so se danes naselili škratje, takšni in drugačni. Že ob vstopu nas je pričakal zemljevid škratkove dežele.

In že na začetku, ob vstopu se je videlo da je vzdušje tisto ta pravo.

Povsod so bili škrati, eni bolj nagajivi,

pa tudi taki bolj resni, ali pa če hočete bolj hudobni.

Otroci iz vseh koncev Slovenije pa so škratom zgradili njihova domovanja po celi gmajni in nekatera so bila res prikupna.

In da ne boste mislili, da so bili škrati v svoji deželi lačni. Po temle posnetku sodeč, so se dobro”mastili”.

Pa tudi čisto prava čarovnica je bila prisotna. Iz črvov je delala sok in kuhala žganje. Škoda da ji je zmanjkalo črvov, tako sem uspel fotografirat samo še njeno podobo.

Če je koga zamikalo, da bi domov odnesel kakšen spominek, je za nekaj “ŠKRATINOV” lahko kupil lep spominek. Saj res, pozabil sem vam povedati, da so imeli škratje celo svoj denar.

Kdo ve, morda vam bo tole všeč. Če slučajno ugotovite, da vam gre na otročje za to ne krivite mene. Morda je pa krivo to, da je prireditev res prisrčna in zanimiva.