Črna – kjer se svet začne

Danes sem dobil v roke tale zapis za objavo v nekem drugem mediju in ker mi je bil všeč ga posredujem tudi tukaj.

Iz Črne na Koroškem za vsakogar nekaj

Črna na Koroškem.
Ena mala, po marsičem pa velika, svetovljanska gorska vasica sredi dežele Kralja Matjaža je svetovno znana po  svojih ustvarjalnih ljudeh vseh vrst in po čudoviti pokrajini in še bolj skrivnostnim podzemljem  v gori Peci.
Rudnik, svinec, minerali, temno zeleni lesovi, skale, kašče, grabni, mlini, žage, gostilne, cerkve in snežni gradovi.
In baje v teh krajih po pripovedovanjih domačinov, bajk in mitov živijo tudi jamski škratje, jagebabe,  gozdni možje, Kralj Matjaž in še marsikdo. Knapi, holcarji, veliki kmetje, mali  bajtarji, pa tudi svetovno znani športniki- Pudgarji, Lačnova, Kunc, Pušnikova, zlata Tina. Kmečki godci, pevski zbori, igralske skupine, vsestranski Drago Miloševič, aforist Brumen, slikar Fužir, pesnica Repanškova, Mrdavšič, najboljši slovenski country muzikant Milan Pečovnik – Pidži. In še mnogi drugi.
To je Črna in to so Črnjani.
Danes pa je z nami še en znan Helenčan in Črnjan, mož častitljivih let ampak še zmeraj živahnega, bistrega, ustvarjalnega duha in telesa. Umetnik Milan Pečovnik starejši. Od malih nog športnik, planinec, kegljač in že vso življenje povezan z rudnikom in rudarstvom.
V Galeriji dr. Staneta Strnada pa se nam predstavlja kot slikar, predvsem s Koroško pokrajino in čudovitimi tihožitij rož, ki so ga spremljale po njegovih gorskih in smučarskih poteh.
S slikarstvom se je resneje začel ukvarjati po upokojitvi. Njegova slikarska dela izpovedujejo in  pripovedujejo njegovo življenjsko zgodbo dveh svetov od otroštva do danes. Od sonca obsijanih pokrajin in rož do medlega sija karbidovk, s katerimi je pod zemljo odkrival čarobno skrivnostni svet mineralov, fosilov in kamnin.
Ves ta svet upodablja na platnih, izpoveduje, se izraža s čudovitimi igrami teme, svetlobe, barv, likov in črt.
Odkriva jih vsem, ki nam ni bilo dano pokukati, videti in doživeti.
Njegove stvaritve srečamo na različnih samostojnih in skupnih razstavah, domovanjih in še marsikje.
Obnavljal je tudi freske, izdal koledar z rudarskimi motivi, nenazadnje pa tudi napisal knjigo o svojemu rojstnemu kraju ”Helena nekoč in danes”.
Marsikdo ga danes sprašuje, zakaj se je posvetil pokrajinam, skoraj pa pozabil na skrivnostni, včasih pravljični svet podzemlja Pece.
Vsaka naslikana slika je pot do naslednje slike in upamo, da bomo morda spet ugledali njegov prečudoviti svet mineralov, fosilov, kamnin, jamskih škratov in vseh pravljičnih bitij, ki jih menda vidijo in poznajo njihove skrivnosti samo stari rudarji.
Pa še nekaj.
Kralj Matjaž, če imaš v svojem kraljestvu še kaj besede, prišepni  umetniku, slikarju Milanu, naj na svoja platna  lepih pokrajin in tihožitij naslika še kdaj kaj iz tega pravljično pripovedno polnega skrivnostnega sveta podzemlja, ki se skriva pod legendarno in mistično goro Peco.
Kašča, 6. april 2011                              Janko Čeru

Ko gledam informativne oddaje na televiziji, ali pa iščem informacije po internetu, me vsepovsod zasipljejo s podatki o koruptivnosti in “pokvarjenosti” naših veljakov in to kar na vseh rangih od najnižjih pa tja do najvišjih. Neko mnenje, ki ni vedno najboljše, pa si človek ustvari tudi sam.
Zato sem bil še toliko bolj presenečen, ko sem dobil pismo, v katerem se mi, sedaj že skoraj bivši župan g. Švab zahvaljuje za sodelovanje, za čas njegovega osemletnega županovanja in celo pozve k nadaljnemu sodelovanju, kljub temu, da ne bo več župan. To je lep dokaz, da mu ni bil pomemben samo županski stolček, ampak prihodnost kraja. Že to, da se sedaj, ko so volitve mimo in nas ne potrebuje kot volilce, imensko spomni na ljudi, ki so nekje čisto na koncu dolge verige je pohvalno. Potrudi se celo vsako zahvalo lastnoročno podpisat.
Ko ta papir držim v rokah se spomnim, koliko je bilo v času njegovega županovanja narejenega in kdo od nas se mu je za trud zahvalil, če odštejem ožji krog prijateljev, najbrž redki ali pa nihče. Upam, da takšni ljudje niso neka izjema, ki potrjujejo pravilo, ampak svetla zvezda med politiki, ki se nas malih ljudi sponmijo tudi po volitvah. Hvala, za ves trud v preteklih letih.

Ko je človek enkrat bolj v letih, pravijo da mu začne iti na otročje. Bo najbrž kar držalo. Danes sem obiskal škratkovo deželo v Slovenj Gradcu in ne boste verjeli, počutil sem se prav prijetno in zdelo se mi je zanimivo. Po lepi panoramski cesti, sem se pripeljal do velikega parkirišča, kjer je bilo dovolj prostora, saj je bil na voljo za parkiranje kar cel hrib. Po krajšem pešačenju pa “gmajna” kjer so se danes naselili škratje, takšni in drugačni. Že ob vstopu nas je pričakal zemljevid škratkove dežele.

In že na začetku, ob vstopu se je videlo da je vzdušje tisto ta pravo.

Povsod so bili škrati, eni bolj nagajivi,

pa tudi taki bolj resni, ali pa če hočete bolj hudobni.

Otroci iz vseh koncev Slovenije pa so škratom zgradili njihova domovanja po celi gmajni in nekatera so bila res prikupna.

In da ne boste mislili, da so bili škrati v svoji deželi lačni. Po temle posnetku sodeč, so se dobro”mastili”.

Pa tudi čisto prava čarovnica je bila prisotna. Iz črvov je delala sok in kuhala žganje. Škoda da ji je zmanjkalo črvov, tako sem uspel fotografirat samo še njeno podobo.

Če je koga zamikalo, da bi domov odnesel kakšen spominek, je za nekaj “ŠKRATINOV” lahko kupil lep spominek. Saj res, pozabil sem vam povedati, da so imeli škratje celo svoj denar.

Kdo ve, morda vam bo tole všeč. Če slučajno ugotovite, da vam gre na otročje za to ne krivite mene. Morda je pa krivo to, da je prireditev res prisrčna in zanimiva.

Oktober, mesec požarne varnosti, to je mesec, ko nas gasilci tudi sami opozorijo nase in svoje delo. Se sploh kdaj spomnimo, ko čujemo gasilsko sireno, kako je takrat pri duši gasilcem? Najbrž ne, bolj nas zanima sam dogodek, še posebej, če se ne tiče nas samih. Toda za gasilca to ni tako enostavno. Ko zatulijo sirene, tu ni več vaja, tu gre za res. Ne vedo točno kaj jih čaka na kraju dogodka, kolikšna bo nevarnost. Ne vedo niti tega če se bodo nepoškodovani vrnili, celo ne vedo, če se bodo sploh vrnili. Ko se oglasi sirena, nimajo časa za pomisleke, nimajo časa za strah, pred njimi je naloga, ki jo bodo izvedli po najboljših močeh in kar najhitreje. Nekaj teh utrinkov  svojega dela in svojih razmišljanj so objavili tudi v videu, ki ga prilagam

V teh, na videz robustnih možakih, bije nežno in  mehko srce, saj sicer nebi bili pripravljeni odpovedati se svojemu udobnemu življenju, da bi lahko pomagali drugim, ki so v težavah. Naj bo požar, poplava, ali pa huda prometna nesreča, vedno so na mestu in pripravljeni pomagat, nam, ki smo se včasih znašli v nevarnosti tudi zaradi nepremišljenosti. Spomnimo se njihovega truda in pripravljenosti vsaj v tem mesecu, če se jih že med letom ne.

Le redki Žerjavčani se še spomnijo gradnje tega objekta,

ki je tudi v Evropskem merilu redek še ohranjen primerek in je zato njena zunanjost zaščitena kot tehnični spomenik.

Ko je bila stavba leta 1914 dograjena, se je začelo zares. Svinec so tod kopali že davno, vendar so bile količine, glede, na tehnologijo odkopa tako majhne, da je bilo tudi onesnaževanje zanemarljivo.

Takrat je tudi Žerjav zgledal nekoliko drugače kot danes. Prebivalcem se še sanjalo ni, kakšno onesnaženje bo povzročilo rudarjenje. Bili so zadovoljni, saj so si s kopanjem rude pod zemljo za tiste čase prislužili kar solidne plače in vesel je bil, kdor je dobil delo v rudniku.

Velika večina ni vedela, kako škodljivo vpliva svinec na njihovo zdravje, saj jim tega tudi niso povedali, kajti rabili so delovno silo. Žerjav je postajal vse bolj “DOLINA SMRTI”. Zelenja praktično ni bilo več, dolino pa so obdajale le še gole skalne stene.

Nihče ni nikogar vprašal kako se počuti in kako živi v tem onesnaženju. Ljudje so garali za preživetje in za gospodo, ki je služila milijone. Na tisoče ton  svinca, cinka, pa tudi srebra in zlata so zvozili iz te doline. Vse to do leta 1994. Takrat so rudnik zaprli. Pa ne zato, ker bi bilo zmanjkalo rude, pač pa zato, ker so cene svincu padle, in gospodi se je zazdelo, da nima več dovolj dobička.

                               Država je naredila veliko pri sanaciji okolja, pozelenili so nasipe in pobočja so se začela zaraščati, saj novega onesnaževanja ni bilo več toliko, kajti tehnologija topljenja se je toliko izboljšala, da posebno velikega dodatnega onesnaževanja ni bilo. Toda bivše rudarje je bilo treba nekje zaposliti, da nebi bili breme in strošek države. In domislili so se da bi lahko jalovino, ki so jo desetletja vozili na pobočja, izkoristili kot gradbeni material. In tako je družba RUDNIK SVINCA IN CINKA V ZAPIRANJU leta 1994 ustanovila družbo CPM GRADBENI MATERIALI. Najprej so jalovino vozili po podzemnem rovu, do bivše separacije, kjer so jo predelali v granulat primeren za gradbeništvo. Toda apetiti po dobičku so rasli in proizvodnja se je neprestano povečevala. Odvoza s težkimi kamioni je bilo vedno več, vedno več pa je bilo tudi prašenja. Podjetje CPM je odkupilo parcelo in kasneje dobilo tudi dovoljenje za odprtje kamnoloma v Žerjavu. Krajani Žerjava o tem niso vedeli ničesar, obveščena pa je bila občina Črna, ki je po navedbah g. Kodruna dodala tiho soglasje, zaradi česar je prišlo do zbora krajanov Žerjava.

Na zber je prišlo veliko krajanov

in pa seveda strokovnjaki, ki naj bi celotno zadevo pojasnili.

Najprej je spregovoril g. Marjan Kodrun, ki je bil tudi pobudnik tega zbora krajanov in obrazložil nestrinjanje z odločitvijo Občine oz upravne enote Ravne.

Župan je govorlil nekaj o zgodovini onesnaženja in ponovil že nič kolikokrat čuto temo. Podobno pa je že velikokrat povedano ponovil tudi predstavnik zdravstvenega zavoda g Ivartnik.

Peter Rastočnik, je bil veliko bolj odločen in poudaril, da če ne bo šlo drugače se bodo poslužili tudi nepokorščine.

Direktor CPM g. Grmek pa je povedal da ni pripravljen, ker ni vedel o čem se bodo pogovarjali.

Ko ga je g Kodrun spomnil, da načrtujejo tudi izkope v Javorju in postavitev asfaltne baze, je podal nekaj več informacij, pa še te so bile zavite v “meglo”. Nazadnje je moderator zbora g Kaker

dal besedo tudi krajanom Žerjava. Zelo lepo, jedrnato in argumentirano, je problem predstavila Ivanka Stopar.

Povedala je, da tudi v Žerjavu živijo ljudje, ki imajo pravico do normalnega življenja, kot vsi drugi prebivalci Slovenije in da ne zahtevajo nič drugega kot normalno okolje, brez neznosnega prahu in ropota. To njeno izjavo so potrdili tudi drugi krajani Žerjava in dodali še kakšen svoj argument.

Na kraju so sprejeli tudi sklepe s katerim so dali posamezne zadolžitve prisotnim, naj delajo v smeri prenehanja z aktivnostmi glede odprtja kamnoloma. In čisto na koncu, vsem skupaj pravnik

razloži, da sklepov občinski upravi ali upravni enoti ni potrebno spoštovat, če se bodo tako odločili. Iz vsega tega, se da razbrat, da če bodo lastniki kapitala videli dovolj dobička, kamnolom bo, ne glede na to, kako bodo s tem shajali krajani Žerjava in okoliških krajev.

Jaz sem napisal nekaj za začetek, vi pa dodajte še svoje poglede na dogajanje.